Morda je razlog v tem, da jih predstavimo na neustrezen način, ne pa tako, da bi jih drugi lažje razumeli in sprejeli. Ljudje smo namreč različni. Nekateri opravimo nalogo samo zato, da bi na druge naredil vtis in bili "carji"; nekateri zato, da bi drugim omogočili prijetno vzdušje; nekateri pa želijo, da je naloga opravljena po pravilih. Vsaka od teh treh skupin sliši predvsem svoj glas, zato jih je treba nagovoriti različno. Prepričljivost lahko dosežemo predvsem tako, da svoje mnenje drugim argumentiramo in osmišljamo z "njihovimi" besedami oz. "njihovim" načinom razmišljanja. Ne govorimo o "hinavščini"; govorimo o taktnosti. Namreč z učinkovitim prilagajanjem ste drugim bolj razumljivi in predvsem dosti bolj "kupljivi".

Starši so nam nehote privzgojili osebna prepričanja o tem, kako je "prav" živeti. V nadaljevanju se boste zagotovo spomnili na katerega od stavkov, ki ste jih v otroštvu nekritično vzeli za svoje in edino pravilne. Ti stavki tudi pozneje vplivajo na osebno motiviranost, hkrati pa jih (ne)zavedno uporabljamo v pogovoru ter spodbujanju in vzgajanju lastnih otrok. Ustrezna jakost privzgojenih prepričanj nam v življenju koristi, pretirano izražena prepričanja pa nas in naše otroke utrjujejo v življenjskih zablodah.

Moderen čas od človek zahteva, da v vsakem trenutku osupnemo – kot da bi vsak trenutek v našem življenju moral biti prav posebno doživetje. Umetnost življenja je v tem, da bi se znali tudi pozitivno dolgočasiti. Vedno bolj se s pomočjo družbenih omrežij ženemo za tem, da bi vsak trenutek prikazali kot veličasten. To ni realno in potem ne znamo zdržati z neprijetnimi občutki. To pa je ključno za realen občutek zadovoljstva v našem življenju.

Bilo bi dobro, da bi vsakdo od nas preveril, ali s privzgojenimi življenjskimi prepričanji in lastnostmi dobro funkcioniramo in ali moramo prilagoditi njihovo jakost. Tako jih ozavestimo in izboljšamo svoje nadaljnje delovanje. Glede teh prepričanj moramo biti previdni. Namreč, prav je, da jih imamo. Smiselno pa je preveriti – ali so pretirano ali premalo privita.

Če smo v življenje pripravljeni vpeljati nekaj sprememb, lahko zdržimo tudi v neprijetnih razmerah, kar je temelj za zadovoljstvo v življenju.

Naloga raziskuje možnost kongruentnega razvoja samoučinkovitosti, samouravnanosti in empatije pri odrasli osebi. Teoretični prispevek in raziskava proučujeta, ali je odziv posameznika na pridobljene izkušnje učinkovitejši, če razvija empatijo (metapatijo) in samouravnavanje, kot ključni osebnostni lastnosti samoučinkovitega posameznika.
Metapatija je še neuveljavljen izraz. Razumem jo kot pomemben sestavni del medosebnih odnosov, s katerim posameznik poskuša razumeti čustva, počutje in vedenje drugega, vendar brez lastne čustvene vpetosti. V tem vidim razliko metapatije v odnosu do empatije, ki se v strokovni literaturi pogosto razlaga kot sočutje oz. vživljanje. Več v poglavju "Empatija … ali morda raje metapatija".

Avtor vidi sodobno družbo kot ključno oviro za kongruenten in koherenten razvoj omenjenih osebnostnih lastnosti posameznika. Meni, da je rešitev mogoča z intersubjektivnim ozaveščanjem posameznika, ki bi tako lahko razvijal zavest individuuma. Ozaveščati bi se moralo na globalni ravni sodobne družbe, saj s sistemsko vpetostjo vseh posameznikov v njej odločilno vpliva na okoliščine, ki razvijanje zavesti individuuma omogočajo ali ovirajo.

Vodja pridobi formalno moč s podelitvijo naziva vodje, socialno moč pa si mora pridobiti oz. mu jo dodelijo njegovi podrejeni. Pridobiti si mora njihovo spoštovanje, ki se močno razlikuje od strahospoštovanja, ki je pri podrejenih prisotno predvsem pri vodenju s pretirano uporabo formalne moči ali na drugi strani s karizmo.